Presenecenje ob povabilu na ogled v Windsorju je naredilo vtis, da bi skoraj pozabili na prisrcno dopoldne, ki smo ga preziveli z nasima druzinama (Horvat in Zadel), ki sta nas prenocili v Londonu. Ob prijaznosti, gostoljubju in veselju nasih gostiteljev enostavno zmanjka besed. Res smo ponosni, da smo Slovenci! Ko zapoje se pesem, se nikamor vec ne mudi.
Zgoraj omenjena tovarna je bila nasa prva postaja v Windsorju. Na pogled sicer bolj amerisko mesto, bi tak vtis tudi pustilo brez ogleda takega bisera. Brezhibna zgradba, ohranjena in preurejena v muzej, s sijajnim pogledom na ameriski Detroit. Res vredno ogleda. Da je CC poznan po celem svetu, seveda ni dileme, da smo Slovenci vodilni po konzumaciji CC-ja na prebivalca pa preseneti marsikoga. Med nami je bil tako tudi eden redkih prejemnikov zlate steklenice CC-ja. Ce ne veste, kdo je to, si poglejte na slikah (namig: poje pri ansamblu Bitenc). Zlata steklenica se namrec podeljuje najbolj zasluznim za dobro prodajo ali ugled CC-ja. In omenjeni je pred leti delal v tej branzi. Sele sedaj smo spoznali, kako resnicno velika cast je prejeti to steklenico. Vodic je bil namrec vec kot ocitno presenecen, ko smo mu povedali celotno zgodbo.
Ogled je kot ponavadi postregel tudi z degustacijo. In res se je nismo branili. Se posebej zato, ker sedaj koncno razumemo razliko med razlicnimi CC viskiji. In seveda kot se spodobi ob dobri pijaci, je na zacudenje vseh ostalih zadonela se pesem. Tokrat "Pij, pij" (iz opere Princ student).
Skoraj takoj po ogledu je sledila zabava v Slovenskem centru. Tokrat smo med obiskovalci videli tudi mnogo drugih narodnosti, ki so prisli na ogled slovenskih plesov in glasbe. Ta dan je bil namrec v Windsorju nekaksen multikulturni dan, kjer so vse narodnosti imele svojo zabavo oz. srecanje odprtih vrat.
Vecer je hitro minil in kaj hitro smo pospravili sila in kopita, saj nas je cakala se dolga pot nazaj v Waterloo/Kitchener.
Ni komentarjev:
Objavite komentar