V tem pripomočku je prišlo do napake.

sobota, 12. junij 2010

Po naporni poti se letaliska kontrola

Koncno prisli do interneta. V dezeli komunikacij pac internet ni samoumevna zadeva :)

Zacnimo kar na zacetku.
Svojo dolgo pot smo zaceli na letaliscu v Celovcu, kamor smo prisli cisto prekmalu in se tako ob 4.00 zjutraj zabavali pred zaprtimi vrati letalisca.



Sledile so formalnosti in prepricevanje osebja, da harmonike niso tako velike kot izgledajo... No, na koncu smo pristali na skoraj predpotopnem letalu, kjer je bil edini strah, da ne bo razpadel. Hitro smo prispeli v Munchen in potem dooooooolllggoooooo cakali na povezavo naprej.

Let v Toronto je bil miren in tak kot mora biti - dokaj udobno letenje, televizija in stalna strezba. Verjeli ali ne, ampak ponudbo na letalu smo dodobra izkoristili. Celo tako, da se nas je kmalu zacel stevard izogibati... In okoli nas jih ni prav veliko spalo. Poznavalci nasega ansambla se ob tem verjetno samo nasmihajo :)




Na letaliscu v Toronto je sledila prva prava zabava, ko so nas podrobno izprasali in tri potegnili tudi izven vrste. Kdor je kdaj potoval, ze ve kaj to pomeni. Seveda smo jih cakali debelo uro. Prisrcen sprejem gospe Prilesnik pa je peripetije takoj poslal v pozabo. S Kanado smo se takoj spoprijateljili, ceprav je vse veliko, siroko, ogromno in predvsem drugacno.
Slovenci v Kanadi vsekakor pregovornega slovenskega gostoljubja niso izgubili, saj nas je v Kitchener-ju cakala vecerja pri Zunicevih in pripravljene postelje. Po letalski hrani se je okus po Sloveniji se kako prilegel. Nastanjeni smo tako pri dveh slovenskih druzinah, ki vec kot ocitno zivijo za Slovence in slovenstvo v Kanadi. Vecer pa ni trajal dolgo, saj smo po 48 urah skoraj brez spanca komaj se stali na nogah. Le se lahko noc v upanju,da se prekmalu ne zbudimo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar